Unhappy love.

Samota, praznina, slane solze na obrazu. Ustnice niso ukrivljene v nasmeh ampak nekako čudno stojijo, poskušam se nasmejat a z vsakim poskusom priteče na dan nova solza. V sebi imam nek občutek nemoči, samo ležim lahko na postelji v zavetju ker to je edini kraj kjer sem varna. Obrkožena s vsemi plišastimi igračami se počutim le za 0.0001% bolje, saj me spomnejo na moje brezbrižno otroštvo. Kaj se je zalomilo zavedam se, da sem le najstnica, nisem sposobna odločitev in vem pametno bi bilo le to, da živim za tisti trenutek, da sem nasmejana, vesela in pozitivna punca. Ampak nevem, preprosto ne zberem niti kančka moči za to, da bi ustala, da bi se soočila z vsemi očmi okoli mene. Posebaj pa ne s tvojim pogledom. S tistim pogledom, s katerim me očaraš, očaral si me prvi dan, prvi trenutek ko so naju predsavili. Tvoj karakter je nekaj takšnega kar potrebujem ob sebi. Tvoji pozitivni trenutki in tvoj nasmeh, me vedno nabijeta s pozitivno energijo. Nevem kako se je zgodilo ampak na tej nori poti mladosti sem se ZALJUBILA vate, res zaljubila. Vsak trenutek ob tebi, in vsak trenutek s tabo se mi zdi kot nekaj najbolj čarobnega na celem svetu. Vedno si name gledal kot na osebo, ki ti je prijateljica ampak mogoče nikoli kot na osebo, ki te ima rada še na kakšen drugačen način.Veš kako pa se počutim ob tebi jaz.:

Trenutno komaj zadržujem solze, komaj dam na obraz 'fake' smile, da me ne sprašujejo vsi kaj je narobe, nikoli si neželim več zapustiti moje postelje, neželim poslušati ljudji kako mi govorijo, da naj nadaljujem svoje življenje, saj sem prepričana da moje življenje ne bo tisto pravo brez tebe, da moje življenje ne bo popolno brez tebe iun prepričana sem, da so sanje resnične. Nevem neznam si zarisat mej med reničnostjo in sanjami, nekako se mi dozdeva, da sem preveč razočarana ko se vsako jutro zbudim v solzah. Vsak dan posebaj sanjam naju, sanjam naju kot par kot dve osebi, ki se ljubita. Res nevem zakaj sama sebi delam to, zakaj preprosto ne prebolim zakaj ne nadaljujem svoje poti, vem nekje globoko v sebi, da bom našla nekoga primernega zase, nekoga, ki mi bo to vračal. Ampak trenutno mi daje postelja občutek toplote, takšnega kot ga dobim v tvojem objemu veš, vsake sanje se dogajajo iste stvari, prideš do mene me objameš in tvoje najlepše in najbolj sladke ustnice me poljubijo. Poljubljajo me celo noč, vse do prvega zvonenja budilke. vsak dan posebaj si obršem solze in pred starši igram kot da se počutim fantastično.

AMPAK KAKO, KAKO NAJ REČEM DA SEM VREDU ČE NISEM:

Te moje solze so se spremenile v željo po samopoškodovanju, nikoli si nisem predstavljala da mi kaj takega lahko pade na misel in nikoli si nisem predstavljala, da bom NESREČNO ZALJUBLJENA. Dala bi vse, da te nebi spoznala, da bi zavrtela nazaj čas in se ti nebi zastrmela v tvoje oči, da te nebi spoznala tako dobro kot te poznam sedaj, da bi te lahko zbrisala iz imenika še bolj pomembno iz srca. Ampak pravijo mi, da samopoškodovanje ni rešitev, veš tudi sama sem to dojela, morda pa moram dati le času čas in vse rane se bodo zacelile. Morda je glavno le to, da zberem pogum in se nasmejim, nasmejim iz srca in se obkrožim s pravimi prijatelji. Veš jokala vseeno bom ampak solze bodo vedno manj grenke in nasmeh vedno bolj resničen. Edine osebe, ki mi še nekaj pomenijo so pravi prijatelji, in te mi bodo vedno ob strani.

DO TAKRAT PA VEDI, ŽELIM TI VSE NAJLEPŠE V ŽIVLJENJU!

Res se počutim slabo, ob tem ko mlajšim razlagam kako je ljubezen lepa, ampak nesrečna ljubezen. res ni!

My sister walks in my room. 

She has one pillow tied to her front and one to her back. 

I ask, "What on Earth are you doing?" 

Her reply was... 

"This pillow on my back, is to protect me, from the friends that will back stab me. And the back one, that's for the boys that will break my heart. 

She's 6.