dvatisočdvanajst

spoznavanje sveta skozi moje oči? Nekaj nemogočega. Tisto kar je tebi zeleno je morda meni modro, kar se tebi zdi prav, je zame narobe. Vsakič ko kopica ljudi hodi mimo mene razmišljam o tem, imamo morda podobno zgodbo, ali so sreči, morda polni žalosti? Ali enako razmišljajo zame, se jim moja podoba kdaj vtisne v spomin ali pa sem jim ravno tako pomembna kot granitna kocka v centru Ljubljane, zakaj se nihče ne nasmeji kot, da se bo svet vsak čas porušil na njih, morda s svojimi šestnajstimi leti ne vem veliko o življenju, ampak poznam MOJE življenje, vem da nikoli ne bo vse popolno in takoj ko se bom nečesa veselila in bila zaradi tega srečna se bo zgodilo nekaj groznega in za moje pojme žalostnega. Lahko bi se skrila pred celim svetom, lahko bi živela v prepričanju da bo vse vredu, a zavedam se da temu ni tako. vedno se mi dozdeva da se zadnje dni vse vrti v napačno smer, poglavje ljubezni za katerega sem bila skoraj 100% prepričana se je dokončno po skoraj štirih mesecih zaključilo, moja lenoba je na vrhuncu ravno takrat ko me čaka miljon in en test in je uspeh prvega letnika odvisen od dela. Dejansko bolj kot sama sebe prepričujem, deli Tea deli, bolj se počutm zaspano. Ohhh kdaj bo ta pomladna lenoba šla, potrebujem energijo, voljo, sonce, brezskrbne dneve ne pa nekih zasafriranih žalostnih obrazov, ker mojo še tako nizko veselje spravljate v nič, zakaj se ne navadite na malenkosti, ki lahko človeka preprosto razveselijo? Zakaj iščete neko popolno celoto če le te ni nikjer? Zakaj se nihče ne zna zadovoljiti z malim in zato nič manj posebnim? Resnično zadnje čase bolj kot spoznavam ljudi, raje imam živali, gabi se mi skoraj polovica 'znancev' zaradi svojih materialističnih prioritet v življenju in svojo egocentičnostjo. Slabo mi je ob pogledu na vsa tekmovajna in 'tiranijo' ki jo izvajate nad svojimi vrstniki res učasih se bi blo fajn ustavit in pomislt, je to sploh vredno, se zraradi tega počutim bolje, zakaj druge dajem v nič samo zaradi lastne koristi?
Pa vseeno, bolje da si osovražen kot poln laži in pretvarjanja, slej kot prej te bo karma zjebala:)

If I could than I would.

Nad nama se počasi spušča tema. Vse skupaj se mi zdi preveč romantično, da bi bilo resnično. Leživa pod sončnim vzhodom, objeta na travi. Dovolj svetlobe je, da se zazrem v tvoje temno zelene oči in kar ne morem nehati strmeti v njih. Ob tebi se počutim kot, da sem najbolj varen človek na svetu, počutim se kot da me nikoli ne bo nič prizadelo.Ne bojim se napačnih besed, ne bojim se pogledov ljudi okoli mene. Vesela sem le, da imam tebe, da si vedno ob meni. Edini strah v meni je ta, da te bom izgubila, da boš našel boljšo da te kar naenkrat ne bo. Sama sebi v glavi govorim, da ne boš da si drugačen od ostalih, da si ti najbolkši. Prepričana sem da si lažem, da zgubljam čas, da sem sama boljša kot s teboj v paru, da sama zmorem stvari pri katerim me oviraš. Opaziš to napetost in z rahlim poljubom se le ta razbije na koščke, v prah ki ga pesem vetra odnese nekam daleč stran. Ti mi daješ voljo da nadaljujem, s teboj sem srečna, ti si razlog za nasmeh na mojem obrazu, ob tebi vem, da so vsi strahovi zaman, da lahko s teboj osvojim svet. Morda prvič čutim pravo zaljubljenost, ne samo tisto najstniško, res s teboj si predstavljam sedenje v nekem domu za starejše objeta na postelji. Si edini, ki me podpira pri mojih najbolj čudnih odločitvah, edini ki me sprejema tako posebno kot sem. Tvoja osebnost je popolno nasprotje moje, morda je to tisto kar sem iskala, lahko da se motim a ko se tvoje ustnice dotaknejo mojih poletim nekam visoko v vesolje, nekam med zvezde. Ob tebi se počutim svobodno, ne daješ mi občutka da sva v zvezi, ker nisi samo moj fant, si moj najboljši prijatelj. Poslušaš me, in poznaš morda bolj kot poznam sama sebe. Samo zate pišem tale blog, samo zato, da ti poskušam pokazati kako so se planeti končno postavili v pravilno zaporedje tudi zame, z nasmehom se zbudim, z nasmehom zaspim.

Morda se motim, morda nisi tak a zame si najbolši