'Ti zame bil si knjiga, jaz zate le poglavje'Ponavlja se stara zgodba, spet sedim na pločniku v temi, in opazujem vse življenje, opazujem dogajanje okoli sebe. Zebe me in počasi dežuje a vseeno se nočem premakniti. Cigaretni dim se počasi razblini, nekako tako kot so se vsa moja upanja, vse moje sanje v tistem trenutku, ko sem se zavedla, da se ponovno ne bo ob meni. Vsakič ko potegnem dim se mi zazdi, da mi napolni celo telo, saj v sebi čutim le praznino, brez upanja. Zvrti se mi v glavi in me prisili v to da zamižim. Pred mano je tisti prvi dan, ko sem te spoznala, prvi dan ko sva spregovorila, prvi objem, prve besede. Takrat si tudi predstavljala nisem, da mi boš kdajkoli pomenil toliko kot mi pomeniš ta trenutek. Res je, vsi so mi govorili, edina si pri kateri je vztrajal še nikoli ni imel tako dolgo nobene prijateljice, nisem vedela ali naj to vzamem kot kompliment, ali kot svarilo a vseeno počutila sem se posebno, ker je to pomenilo, da sem v tvoji glavi nekaj posebnega. Morda se sedaj ko to napišem res sliši egoistično a tem občutku sem uživala. Veš vedno sem se veselila zares vsakega smsja, vsakega klica, vsake minute ki sem jo preživela s tabo. Lahko sva se pogovarjala najbolj 'random' stvari lahko sem ti zaupala najbolj glupe misli, ki sem jih imela in ti si se le nasmejal in se z mano strinjal. Morda je ravno to tisto, kar me je pripeljalo do tega, da si mi pomenil zares neverjetno veliko. Nekje zadaj v glavi se spomnijam, da sem se bala tega da bi te izgubila in ravno moji največi strahovi so se izpolnili.Oddaljil si se od mene, nisi me poklical, moja sporočila si le hladno ignoriral ali pa odpisal. Pogrešala sem te, ko te nisem videla a nikoli nisi imel časa. Izgubila sem te, izgubila sem ob sebi tisto osebo, ki je bila ena redkih zaradi katere sem se zjutraj zbudila z nasmehom, resda mi ob strani stojijo prijatelji, a vseeno tvojega mesta nihče ne more zapolniti. Zavrtela bi čas nazaj preživela bi vsaj še en dan s tabo, da bi se lahko poslovila. Veš solze se bodo posušile, brazgotine zarastle a vseeno boš vedno nekje ti, vedno boš ob meni v mojih mislih. V glavi premlevam kaj bi mi v tem trenutku rekel ti, neveš kako se počutim a vseeno strah me je tega da te bom izgubila na le še bolj boleč način kot sem te že. Zares se bojim. Vedno si bil proti kajenju veš, žal mi je da ti tudi te želje nisem takrat izpolnila ampak obljubljam da se bom spremenila, brez tebe ni mene, ni v men optimizma, ni nasmeha na obrazu ko se zjutraj zbudim. . .
UPAM, DA SE ZAVEDAŠ DA SI MI SPREMENIL ŽIVLJENJE, čeprav sem zares upala, da nama bo uspelo saj enoletno poznanstvo to ni uspelo a vseeno vse je lepo dokler traja, čeprav upam da bo s časom spomin nate zbledel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar