Nič ni večno.

'' The heart was made to be broken ''

Nikoli nism hotla verjet v večnost, vedno si dopovedujem, da to ne obstaja.

Ampak sčasom mi postaja jasno, da smo ljudje ustvarjeni zato, da ljubimo, zato da imamo nekoga ob sebi in zato, da nekoga vsak dan razveselimo. Nikoli nismo na svetu sami, vedno je nekdo v naši bližini.

Vendar to težko vrjamem, z vsakim korakom in vsakih vdihom me stvari, ki se dogajajo okoli mene prepričujejo v nasprotno. Veš, včasih sem okoli hodila z nasmehom ampak tega ni več, energijo sem črpala iz ljudi, ki so dobre volje, vsak nasmeh pa tudi nasmeh neznanca, mi je pomenil ogromno, nasmejal me je in mi dal nek topel občutek v meni. Mogoče se sliši butasto, ampak taka sem.

Ne poznam razloga, zakaj se zadnje čase dogajajo same čudne stvari.?

Moj razlog se bo mogoče zdel vsem pololnoma zgrešen in kompliceran, ampak sem taka.

Medtem, ko vsako noč na postli poslušam musko, ko ležim v temi in razmišljam dobivam nove teme za blog, ampak v zadnjem času je bilo kar nekaj noči, prejokanih in v ''safru''. Porabila sem nekaj časa, da sem spoznala česa se bojim, kaj je tisto, kar me popolnoma uniči. Odgovor je bil vedno na blizu.

STRAH ME JE TEGA,da bi izgubila prijatelje za katere bi dala v ogenj roko.

Mogoče je le paranoja ampak, veš preden sem izgubila NJO sem imela tak občutek, da se bo to zgodilo, pričakovala sem in zato zaradi nje nisem nisi malo zajokala, ni mi bilo hudo čeprav se sliši narobe, pričakovala sem in bila sem pripravljena na vse.

Ampak stisne me to, da imam ponovno isti občutek, le da je še huje. Veš ona je bla moja prijateljica ampak v zadnjih nekaj tednih sem spoznala, da sem prave prijatelje šele po njej dobila.Zato, me je strah, strah me je izgube, strah me je tega, da bom koga prizadela. Nikoli ni bil moj namen ampak taka sem, čutim to, da bom zaje*ala situacijo, da bodo nakoncu prizadete osebe, za katere bi naredila na svetu popolnoma vse.

Najbolj pa me je strah tega, da ljudje okoli mene igrajo, da v resnici ni ljudi, ki bi jim lahko rekla pravi prijatelji. Mogoče ta občutek resnično vara, ker vem da so moji prijatelji vedno tu zame ampak vseeno mislim, da sem slaba prijateljica in, da bom prizadela vse. Pazim na dejanja, pazim na besede ampak to, ne pomaga.

Strah me je osamljenosti tega, da bom okoli hodila s praznino in tega, da se bom dokončno zlomila. Veš nekatere stvari se lažje izreče kot naredi. Ni osebe na svetu, ki bi ji privoščila trpljenje, ni osebe ki bi ji privoščila osamljenost. Ampak medtem, ko se v mojih očeh nabirajo solze, šele vidim, da prijatelja pravega spoznaš šele v nesreči in zato, sem hvaležna, obožujem to dejstvo, da sem obkrožena z ljudmi, ki mi bojo pomagali tudi, ko bom najbolj tečna na svetu.

take, ki mi bojo pomagali v mojih dobrih in slabih trenutkih.

Tudi Tei kdaj pa kdaj zmanjka pozitivne energije, zmanka mi nasmeha ampak spoznat bi morali dejstvo, da na svetu NIKOLI nismo sami, nikoli, ne moremo odriniti od sebe vseh oseb, vedno bodo tiste, ki jim lahko rečeš:

RADA TE MAM ali LJUBIM TE

VEDNO ob tebi.

Zavedno ne obstaja ampak oblubim

do zadnjega diha.

Za nasmehom se skriva tisoč besed in dejanja so bolj pomembna od besed.

Edina zahvala ta trenutek gre vsem prijateljem, premalokrat povemo osebam, ki jih imamo radi koliko nam zares pomenijo.

VI STE MOJ ZAKLAD, MOJE VSE.

*Zala Hrovat res HVALA za vse trenutke, ki sem jih preživela ob tebi v zadnjem mesecu HVALA ZA VSE.*